Pat Cox
Koordinator 1. prednostnega projekta TEN-T
Evropska unija se sooča z eno najbolj perečih kriz v svoji zgodovini. Gospodarsko gledano so strogi programi in negotova gospodarska rast EU pripeljali na rob recesije. Medtem ko se na političnem področju voditelji trudijo uveljaviti sebe in dati politiki osrednji pomen, se je zmanjšalo tudi zaupanje v Evropski projekt na finančnih trgih, ki še naprej izvajajo vztrajen pritisk z zmanjševanjem kreditiranja in zgodovinsko visoko ceno obveznic v državah evro območja.
Bolj kot kadarkoli doslej je sedaj čas, ko je potrebno začrtati jasno smer, v katero gremo in na kakšen način želimo priti do tja. Rimski dramatik, filozof in politik Seneca je že skoraj pred dvemi tisočletji zapisal: ‘Če ne veš v katero pristanišče pluješ, noben veter ni pravi’. Kar je izrekel takrat, drži še danes. Določiti moramo smer in izkoristiti veter v našo korist.
Če trenutna kriza ponuja evropejcem katero izmed lekcij, ponuja tisto, da instrumenti razvojne politike niso nič manj pomembni kot institucije, ki sprejemajo odločitve o njih. Kar zadeva vseevropska prometna omrežja, projekta Osrednjega omrežja, ki naj bi ga vzpostavili do 2030 in Celovitega omrežja, ki naj bi bilo zgrajeno do leta 2050, skupaj s smernicami financiranja Instrumenta za povezovanje Evrope, ponujata celovit paket ciljev in instrumentov.
Odkar je bil vzpostavljen okvir TEN-T se je veliko spremenilo. Razvil se je notranji trg za področje prometa. Teritorialni obseg EU se je povečal. Družbena in gospodarska raznolikost Evropske unije se je prav tako povečala. Izkušnje so nas naučile, da čeprav je bilo veliko že doseženo, je potrebno še dosti stvari postoriti. Doslej so bile čezmejne povezave med državami članicami EU in sosednjimi državami pogosto stranskega pomena, saj se je prednost dajalo domači infrastrukturi. Skupaj s tehničnimi ovirami, še posebej v železniškem prometu, obstajajo očitne vrzeli v infrastrukturi in ozkih grlih ter pomanjkljivosti v trenutni prometni politiki. Poleg tega je za pričakovati, da se bo količina tovornega in potniškega prometa do leta 2050 še povečevala in za osnovno infrastrukturo predstavljala še večjo obremenitev.
Pregovor pravi: ‘Tisti, ki se ne naučijo iz zgodovine, so jo obsojeni ponavljati.’ Pomembno je učenje iz izkušenj v preteklosti, v izogib ponavljanju večjih napak. To je tudi vzrok nujnosti in predloga sprejema nove paradigme prometne politike. Danes se načrtuje novo in celovito prometno infrastrukturo za našo celino.
Vsakega posameznika se poziva k igranju aktivne vloge in sprejemu dejstva, da ‘noben človek ni otok’, ampak, da je vsak povezan kot ‘delček celine’. S skupnim delovanjem lahko delujemo bolj usklajeno, celovito, konkurenčno in bolj trajnostno, kot če bi delovali ločeno.
Moja izkušnja, kot izkušnja koordinatorja 1. prednostnega projekta, ki je odvisen od dokončanja baznega predora Brenner in spremljajočih severnih in južnih dovoznih tirov, me je naučila ne le pomembnosti zagotavljanja zadostnih in pravočasnih finančnih obveznosti, temveč se je izkazalo tudi, da bo trdno in transparentno sodelovanje s celotno skupnostjo interesnih skupin poganjalo projekt naprej. To je tudi eden izmed vzrokov zakaj sva se z generalnim sekretarjem Alpske konvencije odločila, da v prihodnje še tesneje sodelujeva, ter izmenjujeva znanje in izkušnje tudi z drugimi deležniki, kot je na primer Platforma koridorja Brenner.
Odločitev Italije in Avstrije, z dne 18. aprila 2011, o začetku gradnje baznega predora Brenner (III faza) je mejnik za dokončanje Brennerskega koridorja in ključna za izvedbo 1. prednostnega projekta. Vendar pa se je potrebno vzporedno z gradnjo Brennerskega koridorja in njegovo inženirsko kompleksnostjo, ukvarjati tudi z drugimi izzivi kot so socialna, ekonomska oziroma okoljska vprašanja. Predvideti in oceniti je potrebno konkretne ukrepe, kot so na primer internalizacija zunanjih stroškov ali ocenjevanje vpliva trošarin in drugih dajatev na goriva za težka tovorna vozila. Pri razvoju zelenih koridorjev pa je potrebno upoštevati obremenitev s hrupom in varovanje kakovosti zraka.
Vendar pa mi je, kot koordinatorju 1. prednostnega projekta, postalo vse bolj jasno, da bodo izolirane in posamične pobude politik za vsak koridor in vsak primer posebej, kljub potrebi po napredku ostale nezadostne in tvegajo, da bodo v občutljivih alpskih regijah brez pan-alpskega dialoga, sodelovanja in pobud ostale neizvedene. Načela Alpske konvencije in velik obseg kvalitativnih raziskav, ki so bile izvedene po naročilu sekretariata, zagotavljajo bogato osnovo za poglobitev političnega dialoga in razvoja na tem področju. Zato sem še posebej zadovoljen, da sta se Stalni sekretariat Alpske konvencije in njen generalni sekretar, pozitivno odzvala na naše povabilo k sodelovanju v okviru platforme koridorja Brenner. Ne obstajajo lahke rešitve oziroma rešitve »hitre kot metek« za kompleksne izzive zagotavljanja inteligentnejših, čistejših in varnejših oblik mobilnosti čez in preko Alp, tako da so pripravljenost na medsebojno sodelovanje in odločenost najti obojestransko sprejemljive in učinkovite rešitve, nujne za uspeh. Leto 2012 ponuja možnost graditve na skromnih pa vendar trdnih temeljih, ki smo jih vzpostavili skupaj s pan-alpskimi pogledi na prometna omrežja, ki jih imam privilegij koordinirati. Veselim se nadaljnje graditve na teh temeljih.
