Konvencija – kratko in jedrnato: na tej spletni strani vam na kratek in jedrnat način predstavljamo najpomembnejše teme znotraj Alpske konvencije. Dinamičnost je v tem, da bodo na kratko opisane teme (kratko in jedrnato) na tej spletni strani v rednih presledkih aktualizirane v smislu obravnavanja najbolj aktualnih tem za Alpe.
Kdorkoli bi rad imel zbrane vse tekste – kratko in jedrnato – je na spletni strani dostopna knjiga – Alpe-osem držav, enotno ozemlje (pdf, 9MB), ki jo je izdal Stalni sekretariat Alpske konvencije marca 2009. Tam najdete tudi zanimive fotografije, ki oplemenitijo tekst.
6. Varstvo narave in urejanje krajine
Več kot 20 odstotkov površine Alp pokrivajo narodni parki, naravni rezervati in naravni parki, pri čemer so različne varstvene kategorije na nacionalni ali celo mednarodni ravni zelo različno zaščitene in jih je zato med seboj težko primerjati. Še posebno so za Alpe – v primerjavi z drugimi gorskimi območji – značilne kulturne krajine, ki segajo v višje predele in jih odlikuje bogata biotska raznovrstnost. Zato si je treba v Alpah v okviru varstva narave in urejanja krajine še zlasti prizadevati tudi za njihovo varstvo, pri čemer pogosto ni vidnih meja med kulturno krajino in „divjo naravo“. Interesi varstva segajo od rekreacijskih območij, namenjenih velikim mestnim središčem, do ledeniških območij, pri čemer se je pritisk na te naravne prostore v zadnjih desetletjih zaradi delovanja človeka močno povečal.
Cilji, kot jih opredeljuje Protokol o izvajanju Alpske konvencije na področju varstva narave in urejanja krajine, so od vseh ciljev Alpske konvencije najzahtevnejši. Obsegajo varovanje, ohranjanje in obnavljanje ekosistemov kot tudi ohranjanje naravnih življenjskih prostorov živali in rastlin. Protokol predvideva trajno zagotavljanje „raznovrstnosti, posebnosti in lepote naravne in kulturne krajine v njeni celovitosti“. Varstvo narave je skupek različnih dejavnosti, ki posegajo na številna druga področja delovanja in politike. Protokol med drugim obravnava prostorsko načrtovanje, varstvo tal, vodo, energetsko gospodarstvo, obrt in industrijo, turizem, kmetijstvo in gozdarstvo, pa tudi izobraževanje, vzgojo in raziskovalno dejavnost.
Pogodbenice so se v protokolu zavezale, da bodo intenzivno sodelovale na mednarodni ravni in izdelale podrobne popise, posamezne države pa bodo redno pripravljale ustrezne smernice, programe in načrte. Pogodbenice bodo opravile presojo posrednih in neposrednih učinkov zasebnih in javnih projektov na naravno ravnovesje in podobo krajine, pri čemer bo treba zagotoviti, da ne bo prihajalo do škodljivih vplivov, ki se jim je mogoče izogniti. Istočasno protokol predvideva izravnalne ukrepe za posledice neizogibnih škodljivih posegov. Če škodljivih posegov ni mogoče kompenzirati, so projekti dovoljeni samo v primeru, da po pretehtanju vseh interesov zahteve varstva krajine ne prevladajo. Protokol predvideva, da bodo pogodbenice še naprej zagotavljale ohranitev
obstoječih zavarovanih območij. Pogodbenice vzpodbuja k ustanavljanju novih zavarovanih območij, zlasti narodnih parkov.